MISELNE VAJE
REŠITVE LAHKO PREJMETE V PISARNI DCA.
- NALOGA
BESEDILO: Kako je Triglav postal simbol Slovenije
803 besed
Ime boga Triglava se pojavlja med slovanskimi narodi vse Evrope. Trimužjat, Troglav, Terglau, Terglou, pri zahodnih, neslovanskih sosedih tudi Dreiherrnspitze in Corno Tre Signori. Imena, ki izpričujejo zgodbo božanstva, ki smo ga Slovenci v obliki gore vzeli kot enega izmed najbolj prepoznavnih narodnih simbolov. Kako je Triglav postal Slovencem tako pomemben simbol, kakšno vlogo je imel pri tem baron Žiga Zois, kakšna je bila tržna vrednost vrha te Slovencem svete gore leta 1895 in kaj nam pomeni danes?
Na kaj pomislite ob besedi 'Triglav' - na goro ali na Slovenijo? Morda oboje? Večina Slovenk in Slovencev ob pesmi Jakoba Aljaža 'Oj Triglav
moj dom' zagotovo pomisli na svojo domovino. Je bilo od nekdaj tako? Nikakor, pove dr. Peter Mikša z oddelka za zgodovino Filozofske
fakultete v Ljubljani. Pot našega očaka do najbolj prepoznavnega simbola države se začne v 18. stoletju. Takrat namreč slovenske gore postanejo bolj dostopne ljudem. Predvsem razsvetljencem. Za odkritje je bil izjemnega pomena rudnik živega srebra v Idriji, največji rudnik te vrste v Evropi takrat. Privabil je razsvetljence iz vse Evrope - med njimi tudi Balthasarja Hacqueta. Ta je prvi začel raziskovati naše gore in tako prišel na Mali Triglav, naprej pa ne.
Mons Terglau, Carniole Altissimus
Na zemljevidu se Triglav kot Mons Terglau pojavi po zaslugi Dizme Florjančiča in od takrat naprej se naš očak začne redno pojavljati kot točka, ki si jo želi osvojiti vedno več ljudi. Da se je to zgodilo, ima veliko zaslug baron Žiga Zois, ki je obljubil denarno nagrado prvopristopnikom in organiziral prvo ekspedicijo (štirih srčnih mož), ki je vrh Triglava tudi osvojila.
Posebno mesto v zgodovini naše države je Triglav dobil v 19. stoletju s pomladjo narodov. Slovenci so ustanavljali društva in tako je nastal tudi SPD, Slovensko planinsko društvo, v začetku odgovor na nemški Alpinverein. V tistem času so Nemci v Julijskih Alpah bili kot doma. A le toliko časa, da se v Dovju kot župnik pojavi Jakob Aljaž.
Jakob Aljaž kupi vrh Triglava za en goldinar
Aljaža je nemška prevlada močno motila, zato je na vse načine skušal goro vrniti Slovencem - z utiranjem in označevanjem poti in v sklepnem dejanju leta 1895 z nakupom vrha Triglava za en goldinar. Kmalu so postavili tudi Aljažev dom v Vratih in najvišje ležečo kočo pri nas - Kredarico. Seveda višje od nemških koč (danes Planike in Staničevega doma). Kmalu se je Triglav začel pojavljati na razglednicah in fotografijah - Slovenci smo ga vzeli za simbol svojega naroda.
Zanimivi del zgodovine je 'malarska vojna', ki je potekala z nastankom rapalske meje. Aljažev stolp je zamenjal kar nekaj barv - italijanske trobojnice, slovenske trobojnice, bil je bel in nato rdeč z zvezdo. Kot simbol je bil že tedaj privlačen za manifestacijo veličine naroda - ne samo slovenskega. Tudi v času po II. svetovni vojni je zastava zaplapolala na vrhu Jugoslavije, Triglav pa je bil sestavni del državnega grba.
Janez Brojan ml. s svojimi soplezalci Triglav dokončno ustoliči kot simbol Slovenije
Konec aprila 1991 je gorski reševalec in izkušen alpinist, član nekdanje slovite naveze 'Mojstranških veveric', Janez Brojan ml., iz Ljubljane prejel klic tedanjega vodstva. Slovenija se je osamosvajala in simbolno dejanje postavljanja slovenske zastave na vrh je bilo nekaj, kar se je moralo zgoditi - za vse, ki živimo pod njim, za tiste, ki prihajajo in se bodo rodili v državi, ki je takrat nastajala. Tega se je ekipa pod vodstvom Janeza Brojana ml. zavedala in tudi s pomočjo helikopterja, ki je na vrh prinesel zastavo, izvedla. Seveda je šlo takrat za skrivnost, udeleženci tega dejanja, razen Janeza, do zadnjega niso vedeli, za kaj gre. Popoldne, 12. junija 1991, je slovenska zastava pred objektivom Joca Žnidaršiča (glej naslovno fotografijo) in pred kamerami RTV Slovenija prvič zaplapolala na našem najvišjem vrhu. 25. junija, ko je Slovenija razglasila samostojnost, so se posnetki na državni proslavi za zmeraj usedli v spomin in kolektivno zavest Slovencev, Triglav pa je dokončno postal nezamenljiv in glavni simbol slovenstva.
Olga, oskrbnica Aljaževega doma v Vratih, se vsega dobro spominja. Spomin je še kako živ, z njim pa tudi občutki, povezani z njim. Triglav zanjo je in ostaja močnejši simbol slovenstva od vseh ostalih. Vedela je za podvig mojstranskih reševalcev in nanje je še danes izjemno ponosna, pove. Mitja, oskrbnik Kovinarske koče v sosednji dolini, Krmi, je kratek in jedrnat. Povzame tisto, kar posluša ob svojem delu. Triglav je simbol vsega, kar je Slovenija.
Triglav je skozi vso zgodovino opazoval ljudi pod seboj. Zdaj jih kot osrednji simbol tudi predstavlja in upajmo, da bo zmerom tako. Pa tudi, da bomo tako njemu kot vsem tistim, ki so ga na to mesto povzdignili, znali izkazati zasluženo spoštovanje. Ko sem odhajal, me je ustavil eden izmed gornikov, ki je ujel delček našega pogovora. Ko sem mu pojasnil, za kaj gre, je s samo nekaj besedami postavil piko na i vsemu tistemu, kar ste lahko slišali.
Vprašanja o prebranem besedilu:
- Triglav je ime boga.
- Da
- Ne
- Balthasar Hacqueta je prišel do Velikega Triglava.
- Da
- Ne
- Triglav je bil včasih poimenovan:
- Tons Treglau
- Mons Terglau
- Terglau
- Kdo je organiziral prvo ekspedicijo, ki je dosegla vrh Triglava?
- ________________________________
- V katerem stoletju je nastalo SPD (Slovensko planinsko društvo)?
- _______________________________
- Za koliko goldinarjev je leta 1895 Jakob Aljaž kupil vrh Triglava?
- ______
- Katera je naša najvišja ležeča koča?
- ____________________
- Kateri dogodek se je zgodil 12. junija 1991?
- _____________________________
USTVARJALNO PISANJE
Prostovoljka Živa vam je pripravila izziv za ustvarjalno pisanje.
Tvorite stavke (po želji in navdihu jih seveda lahko zvežete v zgodbo) tako, da se besede v stavku izmenično začenjajo na sičnike in šumnike: vsaka liha beseda v stavku se začne na sičnik, vsaka soda pa na šumnik oz. obratno.
Primer: Ždi sredi črne ceste črna sraka, čivka cel dan.
Zapisane stavke nam lahko pošljete na mail gosposvetska@dca-ljubljana.org, jih bomo objavili.
NALOGA
Pred vami je besedilo o Mount Everestu iz RTV SLO (12.avgust 2018). Vaša naloga je, da besedilo preberete le enkrat! To storite čim hitreje, torej s pomočjo hitrega branja. Ko besedilo preberete, spodaj odgovorite na vprašanja. Pri tem si ne smete ponovno pomagati z besedilom. Če vprašanja ne veste, ga pustite praznega. Berite s hitrostjo, ki vam najbolj ustreza oz. s katero si boste zapomnili največ informacij.
Kaj je hitro branje?
Hitro branje pomeni, da v kratkem času pridemo do informacij, ki so v pisni obliki. Smisel hitrega branja je osvajanje velike količine informacij v kratkem času. Pri je zelo pomembno, da informacije razumemo in jih kasneje lahko uporabimo. Velik poudarek pri hitrem branju je na tem, da se vprašamo, kaj je ključno pri določeni vsebini v kar se moramo absolutno poglobiti.
Hitro branje se od običajnega razlikuje tudi po tem, da si na začetku zavestno postavimo vprašanje, kaj naj nam ta vsebina pove. Gre tudi za določeno notranje stanje – stroka ga imenuje sproščeno koncentracijo. V njem se naravnamo na sproščeno pridobivanje informacij, ki je znanstveno dokazano bolj učinkovito. K branju pristopimo na drugačen način in ne tako, da gradimo strukturo prebranega od črke do črke in od besede do besede. Na ta način tudi hitro prepoznamo področja, ki nam niso domača in ki zahtevajo, da se jih lotimo bolj poglobljeno. To je posebej pomembno pri študiju in pri delu z velikim številom informacij.
Nasveti za hitro branje
BESEDILO: Mount Everest – najvišje ležeče smetišče na svetu.
1101 besed
Ko se alpinisti vzpenjajo na Mount Everest, skrb za okolje očitno ni v njihovih mislih. Številke ne lažejo – Everest velja za najvišje smetišče na svetu, alpinisti so na gori pustili okoli 100 ton odpadkov, od tega je 13 ton človeških izločkov.
Delno je za odstranjevanje odpadkov z gore odgovorna nepalska nevladna organizacija Sagarmatha Pollution Control Committee (SPCC). Smeti pustijo na zamrznjeni površini Gorak Shep, v ledenih jamah na 5.800 metrih nadmorske višine. Tam pa jih ne predalajo ali zapakirajo, zato obstaja nevarnost, da začnejo izločki pronicati v bližnjo reko, s tem pa onesnažijo vodno oskrbo prebivalcev. "To je odurno in nehigiensko. Gre za okoljsko moro in zdravstveno vprašanje," je v pogovoru za CNN dejal upokojeni ameriški alpinist Garry Porter, ki je dodal: "Na lastni koži sem lahko občutil veličino in vznemirljivost Mount Everesta, a na žalost tudi videl, kaj mi, zahodnjaki, puščamo na poti do vrha gore. Kot da naši izločki ne bi smrdeli."
A Porter za obilico odpadkov, tudi človeških iztrebkov, v prvi vrsti ne krivi alpinistov, saj je njihova glavna skrb to, kako bodo vrh osvojili in se nato varno vrnili domov. Po njegovem mnenju za trenutno stanje niso krive niti nepalske oblasti, saj v bližini ni nobene predelovalnice odpadkov. "Poskrbimo lahko le za to, da izločkov ne odlagamo na ledenik. Težava je tudi v tem, ker je na tej nadmorski višini zelo mrzlo in se iztrebki ne razkrajajo sami od sebe," je dejal član SPCC-ja Jangji Doma.
Iz organskih odpadkov metan
Porter je zato z nekdanjim plezalcem Danom Mazurjem že pred osmimi leti splavil pobudo Mount Everest Biogas Project, s katerim se želi znebiti te "okoljske tempirane bombe". Na Gorak Shepu želita postaviti napravo, ki bi človeške izločke spreminjala v metan. Takšne naprave na drugih delih sveta niso redkost, v temperaturah pod lediščem pa težko delujejo, saj postopek potrebuje bakterije, ki se hranijo z organskimi odpadki, ti mikroorganizmi pa živijo le v toplih okoljih. Če jim uspe rešiti to težavo, bo proizvod plin metan, ki ga bodo nato domačini lahko uporabili na primer za kuhanje in osvetljavo.
"S tem bi ubili dve muhi na en mah – znebili bi se umazanih stvari in za povrh iz njih naredili koristen plin, ki bi prav prišel Nepalcem," je dodal Porter. Težava je tudi v tem, da alpinisti med plezanjem pogosto vzamejo antibiotike, antibiotiki v izločkih pa lahko vplivajo na zmožnost mikrobov, da razgradijo človeško blato.
Priložnostni plezalci, ne pravi ljubitelji gora
Revija Tech Times je junija 8.848 metrov visoko "streho sveta" označila kar za "najvišje ležeče smetišče na svetu". Po njihovem prepričanju sta glavna razloga za to dva – razmah komercialnega alpinizma in vse večja množica neizkušenih plezalcev, ki jim je mar le za osebni uspeh, ne pa za to, kakšne sledi med avanturo pustijo za seboj. Ne gre le za človeške izločke, ob vznožju Everesta leži več ton zavržene taborniške opreme, praznih jeklenk zraka in embalaže.
Ker se zaradi segrevanja ozračja tajajo ledeniki na gori, se vse bolj razkriva, kaj so alpinisti v desetletjih vzponov puščali za seboj, a je bilo do zdaj skrito pod površjem. Količina onesnaženega zraka, vode in zemlje na Everestu že skrbi Nepal, Indijo in Kitajsko. "To je ogabno, pogled je grozljiv," je dejal nepalski šerpa Pemba Dorje, ki je najvišjo goro sveta osvojil kar 18-krat. Meni, da so ljudje, ki imajo alpinizem bolj za hobi kot za strast, še bolj nemarni. Samo letos se je na Everest prvič povzpelo več kot 600 ljudi.
Združeni narodi so leta 2016 ocenili, da se je število obiskovalcev gore od 20 v letu 1964 povzpelo na 26.000 leta 2012. Čeprav naraščanje števila obiskovalcev tamkajšnjemu prebivalstvu prinese več zaslužka, pa ti s seboj prinesejo – in v Nepalu in na Kitajskem tudi pustijo, ogromno smeti – do zdaj že kar okoli 136 ton, kar pa so le grobe ocene. Šerpe same opozarjajo, da namesto odpadkov neizkušenim tujcem, ki so za dogodivščino na vrhu sveta mastno plačali, nosijo njihovo dodatno opremo.
S poti mora vsak prinesti sedem kilogramov smeti
Oblasti so leta 2014 sicer sprejele zakon, po katerem mora vsak alpinist z Everesta prinesti najmanj sedem kilogramov odpadkov. Alpinisti morajo pred vzponom plačati določen znesek, ki jim ga povrnejo, če se v bazni tabor vrnejo s takšno količino smeti. A mnogim je za ta denar malo mar in pravila ne upoštevajo. Kitajska ocenjuje, da se je na Everestu samo letos nakopičilo novih 8,5 tone smeti – 5,2 tone mešanih odpadkov, 2,3 tone človeških izločkov in ena tona alpinistične opreme. Kitajska želi na svoji strani postaviti tudi okolju prijazno stranišče in zbiralnike smeti.
Alton Byers, gorski geolog in raziskovalec, pa v pogovoru za Live Science opozarja, da je ponekod stanje z odpadki še bolj kot na gori skrb vzbujajoče pod njo in ob njenem vznožju oziroma v celotnem narodnem parku Sagarmatha, v katerem stoji Everest. V vaseh so namreč številna nenadzorovana odlagališča.
"Pravil na Everestu ni"
Na vrh sta leta 1953 prva priplezala Britanec Edmund Hillary in njegov šerpa Tenzing Norgaj, v 90. letih prejšnjega stoletja pa je gora postala priljubljena destinacija mnogih alpinistov in popotnikov. V zadnjih letih nacionalni park Sagarmatha obišče okoli 150.000 ljudi letno. Mnogi, ki na to območje pridejo prvič, so presenečeni nad množico zavrženih šotorov, plastenk z gorivom in drugih stvari. Veliko odpadkov ob koncu sezone okoljsko zavedni alpinisti in šerpe pospravijo, a opozarjajo, da je težava tudi, kaj se nato zgodi s temi odpadki.
"Everest je popolnoma odprt za vse, pravil skorajda ni. Če bi na primer na Denaliju (6.190 metrov visok vrh na Aljaski, op. a.) nekdo kar tako odvrgel smeti, bi ga vsi napadli, kaj se gre in da ni vreden gore. Tukaj na Everestu pa ni nikakršnih pravil, s tem pa tudi ne nadzora in odgovornosti," je dejal alpinist Troy Aupperle, ki se je na Everest povzpel dvakrat. Dodal je: "Alpinisti imamo komaj dovolj moči in energije, da sebe spravimo na goro in z nje, tako da se čim prej skušamo znebiti vse dodatne opreme, pa naj bo to kjer koli že."
Med odpadki tudi 200 zmrznjenih trupel
Nekateri so pretreseni tudi nad trupli alpinistov, ki so tvegali življenje, da bi osvojili Everest, a je bila narava močnejša. Nekatera ležijo prav ob najprometnejših poteh. Nepalska plezalka Lhakpa Sherpa, ki je vrh osvojila rekordno devetkrat, kar je največ med vsemi ženskami, je dejala, da je ob svojem zadnjem vzponu samo na zadnjem delu poti preštela sedem zamrznjenih trupel.
Na Everestu je do zdaj po nepotrjenih podatkih umrlo okoli 300 ljudi. Trupla mnogih žrtev bodo ostala na gori za vedno, saj bi bilo za reševalce lahko usodno, če bi jih skušali doseči. Po podatkih BBC-ja tako na Everestu leži okoli 200 zmrznjenih trupel. Glavni vzrok smrti so snežni plazovi.
Vprašanja o prebranem besedilu:
Pred vami je besedilo o Mount Everestu iz RTV SLO (12.avgust 2018). Vaša naloga je, da besedilo preberete le enkrat! To storite čim hitreje, torej s pomočjo hitrega branja. Ko besedilo preberete, spodaj odgovorite na vprašanja. Pri tem si ne smete ponovno pomagati z besedilom. Če vprašanja ne veste, ga pustite praznega. Berite s hitrostjo, ki vam najbolj ustreza oz. s katero si boste zapomnili največ informacij.
Kaj je hitro branje?
Hitro branje pomeni, da v kratkem času pridemo do informacij, ki so v pisni obliki. Smisel hitrega branja je osvajanje velike količine informacij v kratkem času. Pri je zelo pomembno, da informacije razumemo in jih kasneje lahko uporabimo. Velik poudarek pri hitrem branju je na tem, da se vprašamo, kaj je ključno pri določeni vsebini v kar se moramo absolutno poglobiti.
Hitro branje se od običajnega razlikuje tudi po tem, da si na začetku zavestno postavimo vprašanje, kaj naj nam ta vsebina pove. Gre tudi za določeno notranje stanje – stroka ga imenuje sproščeno koncentracijo. V njem se naravnamo na sproščeno pridobivanje informacij, ki je znanstveno dokazano bolj učinkovito. K branju pristopimo na drugačen način in ne tako, da gradimo strukturo prebranega od črke do črke in od besede do besede. Na ta način tudi hitro prepoznamo področja, ki nam niso domača in ki zahtevajo, da se jih lotimo bolj poglobljeno. To je posebej pomembno pri študiju in pri delu z velikim številom informacij.
Nasveti za hitro branje
- Če med branjem gledate malo nad tekst, boste brali hitreje. Če gledamo tekst na sredini, se namreč oči zatikajo. Ugotovite, katera je vaša najbolj optimalna višina.
- Pri branju si pomagajte s prstom. Hitreje boste brali in lažje pospeševali, če boste s pogledom sledili prstu.
- Spreminjajte hitrost branja glede na zahtevnost teksta. Lahke dele teksta preberete hitreje, zahtevnejše pa bolj počasi.
- Velja tudi, da je smiselno brati dvajset odstotkov od levega in desnega roba, saj imamo zmožnost, da preberemo tudi tiste črke ali besede, na katere nismo osredotočeni.
- Predvsem pa mora biti naš cilj, da prenehamo s subvokalizacijo – izgovarjanjem besed v svoji glavi. Pri tem namreč aktiviramo samo naš avditiven oziroma slušni spomin, vizualnega pa ne, čeprav je prav ta tisti, ki nam pomaga do veliko hitrejšega pomnjenja. Kljub temu pa je dobro, da si, vsaj pri učenju, nekatere besede še vedno povemo na glas, saj se bodo tako lažje vtisnile v naš spomin. Pomembno pa je, da je to res samo nekaj besed, saj drugače stvar izgubi smisel.
BESEDILO: Mount Everest – najvišje ležeče smetišče na svetu.
1101 besed
Ko se alpinisti vzpenjajo na Mount Everest, skrb za okolje očitno ni v njihovih mislih. Številke ne lažejo – Everest velja za najvišje smetišče na svetu, alpinisti so na gori pustili okoli 100 ton odpadkov, od tega je 13 ton človeških izločkov.
Delno je za odstranjevanje odpadkov z gore odgovorna nepalska nevladna organizacija Sagarmatha Pollution Control Committee (SPCC). Smeti pustijo na zamrznjeni površini Gorak Shep, v ledenih jamah na 5.800 metrih nadmorske višine. Tam pa jih ne predalajo ali zapakirajo, zato obstaja nevarnost, da začnejo izločki pronicati v bližnjo reko, s tem pa onesnažijo vodno oskrbo prebivalcev. "To je odurno in nehigiensko. Gre za okoljsko moro in zdravstveno vprašanje," je v pogovoru za CNN dejal upokojeni ameriški alpinist Garry Porter, ki je dodal: "Na lastni koži sem lahko občutil veličino in vznemirljivost Mount Everesta, a na žalost tudi videl, kaj mi, zahodnjaki, puščamo na poti do vrha gore. Kot da naši izločki ne bi smrdeli."
A Porter za obilico odpadkov, tudi človeških iztrebkov, v prvi vrsti ne krivi alpinistov, saj je njihova glavna skrb to, kako bodo vrh osvojili in se nato varno vrnili domov. Po njegovem mnenju za trenutno stanje niso krive niti nepalske oblasti, saj v bližini ni nobene predelovalnice odpadkov. "Poskrbimo lahko le za to, da izločkov ne odlagamo na ledenik. Težava je tudi v tem, ker je na tej nadmorski višini zelo mrzlo in se iztrebki ne razkrajajo sami od sebe," je dejal član SPCC-ja Jangji Doma.
Iz organskih odpadkov metan
Porter je zato z nekdanjim plezalcem Danom Mazurjem že pred osmimi leti splavil pobudo Mount Everest Biogas Project, s katerim se želi znebiti te "okoljske tempirane bombe". Na Gorak Shepu želita postaviti napravo, ki bi človeške izločke spreminjala v metan. Takšne naprave na drugih delih sveta niso redkost, v temperaturah pod lediščem pa težko delujejo, saj postopek potrebuje bakterije, ki se hranijo z organskimi odpadki, ti mikroorganizmi pa živijo le v toplih okoljih. Če jim uspe rešiti to težavo, bo proizvod plin metan, ki ga bodo nato domačini lahko uporabili na primer za kuhanje in osvetljavo.
"S tem bi ubili dve muhi na en mah – znebili bi se umazanih stvari in za povrh iz njih naredili koristen plin, ki bi prav prišel Nepalcem," je dodal Porter. Težava je tudi v tem, da alpinisti med plezanjem pogosto vzamejo antibiotike, antibiotiki v izločkih pa lahko vplivajo na zmožnost mikrobov, da razgradijo človeško blato.
Priložnostni plezalci, ne pravi ljubitelji gora
Revija Tech Times je junija 8.848 metrov visoko "streho sveta" označila kar za "najvišje ležeče smetišče na svetu". Po njihovem prepričanju sta glavna razloga za to dva – razmah komercialnega alpinizma in vse večja množica neizkušenih plezalcev, ki jim je mar le za osebni uspeh, ne pa za to, kakšne sledi med avanturo pustijo za seboj. Ne gre le za človeške izločke, ob vznožju Everesta leži več ton zavržene taborniške opreme, praznih jeklenk zraka in embalaže.
Ker se zaradi segrevanja ozračja tajajo ledeniki na gori, se vse bolj razkriva, kaj so alpinisti v desetletjih vzponov puščali za seboj, a je bilo do zdaj skrito pod površjem. Količina onesnaženega zraka, vode in zemlje na Everestu že skrbi Nepal, Indijo in Kitajsko. "To je ogabno, pogled je grozljiv," je dejal nepalski šerpa Pemba Dorje, ki je najvišjo goro sveta osvojil kar 18-krat. Meni, da so ljudje, ki imajo alpinizem bolj za hobi kot za strast, še bolj nemarni. Samo letos se je na Everest prvič povzpelo več kot 600 ljudi.
Združeni narodi so leta 2016 ocenili, da se je število obiskovalcev gore od 20 v letu 1964 povzpelo na 26.000 leta 2012. Čeprav naraščanje števila obiskovalcev tamkajšnjemu prebivalstvu prinese več zaslužka, pa ti s seboj prinesejo – in v Nepalu in na Kitajskem tudi pustijo, ogromno smeti – do zdaj že kar okoli 136 ton, kar pa so le grobe ocene. Šerpe same opozarjajo, da namesto odpadkov neizkušenim tujcem, ki so za dogodivščino na vrhu sveta mastno plačali, nosijo njihovo dodatno opremo.
S poti mora vsak prinesti sedem kilogramov smeti
Oblasti so leta 2014 sicer sprejele zakon, po katerem mora vsak alpinist z Everesta prinesti najmanj sedem kilogramov odpadkov. Alpinisti morajo pred vzponom plačati določen znesek, ki jim ga povrnejo, če se v bazni tabor vrnejo s takšno količino smeti. A mnogim je za ta denar malo mar in pravila ne upoštevajo. Kitajska ocenjuje, da se je na Everestu samo letos nakopičilo novih 8,5 tone smeti – 5,2 tone mešanih odpadkov, 2,3 tone človeških izločkov in ena tona alpinistične opreme. Kitajska želi na svoji strani postaviti tudi okolju prijazno stranišče in zbiralnike smeti.
Alton Byers, gorski geolog in raziskovalec, pa v pogovoru za Live Science opozarja, da je ponekod stanje z odpadki še bolj kot na gori skrb vzbujajoče pod njo in ob njenem vznožju oziroma v celotnem narodnem parku Sagarmatha, v katerem stoji Everest. V vaseh so namreč številna nenadzorovana odlagališča.
"Pravil na Everestu ni"
Na vrh sta leta 1953 prva priplezala Britanec Edmund Hillary in njegov šerpa Tenzing Norgaj, v 90. letih prejšnjega stoletja pa je gora postala priljubljena destinacija mnogih alpinistov in popotnikov. V zadnjih letih nacionalni park Sagarmatha obišče okoli 150.000 ljudi letno. Mnogi, ki na to območje pridejo prvič, so presenečeni nad množico zavrženih šotorov, plastenk z gorivom in drugih stvari. Veliko odpadkov ob koncu sezone okoljsko zavedni alpinisti in šerpe pospravijo, a opozarjajo, da je težava tudi, kaj se nato zgodi s temi odpadki.
"Everest je popolnoma odprt za vse, pravil skorajda ni. Če bi na primer na Denaliju (6.190 metrov visok vrh na Aljaski, op. a.) nekdo kar tako odvrgel smeti, bi ga vsi napadli, kaj se gre in da ni vreden gore. Tukaj na Everestu pa ni nikakršnih pravil, s tem pa tudi ne nadzora in odgovornosti," je dejal alpinist Troy Aupperle, ki se je na Everest povzpel dvakrat. Dodal je: "Alpinisti imamo komaj dovolj moči in energije, da sebe spravimo na goro in z nje, tako da se čim prej skušamo znebiti vse dodatne opreme, pa naj bo to kjer koli že."
Med odpadki tudi 200 zmrznjenih trupel
Nekateri so pretreseni tudi nad trupli alpinistov, ki so tvegali življenje, da bi osvojili Everest, a je bila narava močnejša. Nekatera ležijo prav ob najprometnejših poteh. Nepalska plezalka Lhakpa Sherpa, ki je vrh osvojila rekordno devetkrat, kar je največ med vsemi ženskami, je dejala, da je ob svojem zadnjem vzponu samo na zadnjem delu poti preštela sedem zamrznjenih trupel.
Na Everestu je do zdaj po nepotrjenih podatkih umrlo okoli 300 ljudi. Trupla mnogih žrtev bodo ostala na gori za vedno, saj bi bilo za reševalce lahko usodno, če bi jih skušali doseči. Po podatkih BBC-ja tako na Everestu leži okoli 200 zmrznjenih trupel. Glavni vzrok smrti so snežni plazovi.
Vprašanja o prebranem besedilu:
- Koliko ton odpadkov so alpinisti pustili na gori?
- 5 ton
- 55 ton
- 136 ton
- 113 ton
- Smeti pustijo na zamrznjeni površini Gorak Shep, v ledenih jamah na 3000 metrih nadmorske višine.
- DA
- NE
- Težavo človeških izločkov želijo reševati s pomočjo naprave, ki bi jih spreminjala v ___________.
- Ogljik
- Butan
- Metan
- Propan
- Katera snov bi lahko otežila zmožnost mikrobov, da razgradijo človeško blato? ___________________________________
- Naštejte dva razloga zakaj je najvišja gora sveta označena oz. je postala največje smetišče na svetu:
- ____________________________________________________________________
- ____________________________________________________________________
- Koliko kilogramov odpadkov morajo alpinisti prinesti z gore, da jim povrnejo vnaprej plačano aro?
- 6
- 7
- 5
- 8
- Kdaj je vrh gore priplezal Britanec Edmund Hillaty in šerpa Tenzing Norgaj?
- 1953
- 1960
- 1945
- 1950
- Po nepotrjenih podatkih je na Mount Everestu umrlo okoli ___________ ljudi.
- Napišite glavni vzrok smrti: _____________________________
NALOGA
Pred vami je besedilo o deževnem gozdu v Amazoniji iz RTV SLO (11. avgust 2019). Vaša naloga je, da besedilo preberete le enkrat! To storite čim hitreje, torej s pomočjo hitrega branja. Ko besedilo preberete, spodaj odgovorite na vprašanja. Pri tem si ne smete ponovno pomagati z besedilom. Če vprašanja ne veste, ga pustite praznega. Berite s hitrostjo, ki vam najbolj ustreza oz. si boste zapomnili največ informacij.
Kaj je hitro branje?
Hitro branje pomeni, da v kratkem času pridemo do informacij, ki so v pisni obliki. Smisel hitrega branja je osvajanje velike količine informacij v kratkem času. Pri je zelo pomembno, da informacije razumemo in jih kasneje lahko uporabimo. Velik poudarek pri hitrem branju je na tem, da se vprašamo, kaj je ključno pri določeni vsebini v kar se moramo absolutno poglobiti.
Hitro branje se od običajnega razlikuje tudi po tem, da si na začetku zavestno postavimo vprašanje, kaj naj nam ta vsebina pove. Gre tudi za določeno notranje stanje – stroka ga imenuje sproščeno koncentracijo. V njem se naravnamo na sproščeno pridobivanje informacij, ki je znanstveno dokazano bolj učinkovito. K branju pristopimo na drugačen način in ne tako, da gradimo strukturo prebranega od črke do črke in od besede do besede. Na ta način tudi hitro prepoznamo področja, ki nam niso domača in ki zahtevajo, da se jih lotimo bolj poglobljeno. To je posebej pomembno pri študiju in pri delu z velikim številom informacij.
Nasveti za hitro branje
BESEDILO: V Amazoniji vsako minuto izgine za nogometno igrišče deževnega gozda.
1167 besed
V zadnjem času mediji objavljajo vse več opozoril, statističnih podatkov in satelitskih posnetkov, ki dokazujejo, da je krčenje gozdov v Amazoniji ušlo izpod vsakega nadzora. Poglejmo le sveže podatke iz letošnjega julija, ki pravijo, da je samo v omenjenem mesecu v tej ogromni pokrajini izginilo kar 2.254 kvadratnih kilometrov deževnega gozda. Po podatkih brazilskega nacionalnega inštituta za vesoljske raziskave (INPE) je bilo julija letos v primerjavi z enakim mesecem lani posekanega za 278 odstotkov več gozda, v zadnjih 12 mesecih pa se je izsekavanje tega naravnega bisera povečalo za 40 odstotkov. V Amazoniji leži največji deževni gozd na svetu, 60 odstotkov od tega je znotraj brazilskih meja.
Inštitut INPE se je zaradi teh opozoril že znašel v nemilosti Bolsonara, ki zanika podnebne spremembe, prejšnji teden pa je odstavil tudi predsednika INPE-ja Ricarda Galvaa, ki je po predsednikovih trditvah "služil določenim nevladnim organizacijam". Bolsonaro se je pred dnevi norčeval celo iz francoskega predsednika Emmanuela Macrona in nemške kanclerke Angele Merkel, ki sta ga opozorila na izginjanje gozda. "Očitno še vedno nista ugotovila, da ima Brazilija novo vodstvo. Zdaj ima država novega, cvetočega predsednika," je dejal. Na kritike na račun pretiranega krčenja gozda, kar bi lahko pripeljalo do okoljske katastrofe, odgovarja vedno enako – da je žrtev lažnive mednarodne kampanje, ki temelji na netočnih satelitskih podatkih, ki prikazujejo pretirano izginjanje gozda, piše Guardian.
"Vedeli smo, da v Amazoniji prihaja do vse večjega krčenja gozda. Čakali smo le številke, da nam razkrijejo, ali se je to krčenje povečalo malo, veliko ali je poletelo v nebo," je dejal predstavnik Greenpeacea v Braziliji Romulo Batista, ki je kritičen do predsednikove protiokoljske politike – okoljski agenciji Ibama je na primer močno zmanjšal proračun. "Ko ga človek posluša, se zdi, da prižiga zeleno luč za nezakonito in nekaznovano izsekavanje gozda. To je zelo skrb vzbujajoče," je dejal.
Namesto gozdov pašniki in njive
Deževni gozd v Braziliji sicer krčijo na dva načina – debla podirajo z buldožerji ali med dva buldožerja napeljejo verigo, ki jih podira. Les nato očistijo in prodajo ali pa zažgejo in s tem naredijo prostor za nove kmetijske površine, predvsem za pašnike za živali in polja soje.
Ponekod se pojavljajo tudi nezakoniti gozdarji, ki si nove poti utirajo s krčenjem podrasti in grmičevja, da dosežejo tista najbolj cenjena drevesa, ki jih nato prodajo na črnem trgu, opisuje novinar BBC-ja, ki si je krčenje gozda ogledal na lastne oči, vladni uradniki pa so si z njim upali govorili le na skrivaj in pod drugim imenom. Ti uradniki so namignili, da so resnične številke o izginjanju gozda morda še večje od tistih, o katerih se govori.
Bolsonarov glavni svetovalec za varnostna vprašanja, general Augusto Heleno Pereira, pa ostaja trdno na strani predsednika. Prejšnji mesec je zatrdil: "Neumnost je, da je Amazonija del svetovne dediščine. Amazonija je brazilska, gre za brazilsko dediščino, zato jo moramo upravljati Brazilci v brazilsko korist." Tako so se, kot kaže, uresničile besede prejšnjega ministra za okolje Edsona Duarteja, ki je ob prihodu Bolsonara na oblast dejal: "Videli boste, deforestacija bo poskočila v trenutku. Bojim sem, da bomo priče pravi zlati mrzlici in tekmi, kdo se bo amazonskega gozda prej polastil."
Malo kazni za prekrške in malo zaplenjenega lesa
Satelitski posnetki kažejo velike spremembe v količini podrtih dreves od januarja letos, ko se je v Brasilio preselil Bolsonaro, izsekavanje gozda pa je prav podivjalo junija in julija, ko so vsako minuto v povprečju posekali hektar gozda. Močno je padlo tudi število izrečenih kazni za okoljske prekrške in količina zaplenjenega lesa. Stopnja deforestacije je najvišja v zadnjem desetletju, saj je bilo med avgustom leta 2017 in julijem lani uničenih 7.900 kvadratnih kilometrov deževnega gozda, kar je območje, veliko za pet Londonov. Največ gozda je v tem obdobju izginilo v zveznih državah Mato Grosso in Pará – 13,7 odstotka v primerjavi z lanskim letom.
Drevesa skladiščijo ogljik
Brazilija je devica, ki se je želi dotikati vsak tuji perverznež. - Brazilski predsednik Jair Bolsonaro
Zakaj je vse to pomembno? V gozdovih, v milijonih in milijonih dreves, se skladiščijo ogromne količine ogljika, ki so se kopičile v več sto, morda več tisoč letih. Vsako leto poleg tega drevesni listi absorbirajo ogromne količine ogljikovega dioksida, ki bi bil sicer izpuščen v ozračje, s tem pa bi še prispeval k dvigu globalne temperature. Po nekaterih izračunih so drevesa v Amazoniji v obdobju med letoma 1980–2010 vsrkala takšno količino ogljikovega dioksida, ki je primerljiva z emisijami toplogrednih plinov večine izmed devetih držav, ki mejijo na ta deževni gozd. Drevesa so zato za okoljsko vzdržnost nujna. Neka študija je pokazala, da bi posaditev tisoč milijard dreves odstranila dve tretjini emisij, ki jih je v ozračje spustil človek s svojimi dejanji. A znanstveniki opozarjajo, da je še pomembneje ohraniti že obstoječe gozdove, posebej v tropskem območju.
Flora in favna v Amazoniji cvetita
Amazonski gozd je poleg tega največja svetovna zakladnica biološke raznolikosti, saj nudi dom kar desetini vseh živalskih in rastlinskih vrst na Zemlji, dodaja BBC. Pa ne le to – v Amazoniji živi tudi milijon pripadnikov različnih staroselskih skupnosti, ki brez dreves ne morejo preživeti. Po brazilskem zakonu iz leta 1965 morajo lastniki zemlje v Amazoniji določen odstotek površine nameniti gozdu.
Vse večja težava postaja tudi porast rudarjenja, tudi nezakonitega. Konec julija je tako v odmaknjen in zaščiten rezervat staroselcev na severu Brazilije vdrlo več deset nezakonitih lovcev na zlato in zabodlo enega izmed vodij skupnosti. Bolsonaro je namreč obljubil, da bo nekatera zaščitena območja odprl za rudarjenje, saj je prepričan, da so območja, na katerih živijo staroselci, "prevelika glede na številčnost ljudi". Pred časom je tudi dejal, da bo poskrbel za boljšo integracijo staroselcev v družbo, in se vprašal o smiselnosti ohranjanja njihovih rezervatov.
To je bil prvi nasilni vdor v kako staroselsko skupnost v zvezno državo Amapa, potem ko so oblasti pred 30 leti jasno označile meje njihovih rezervatov. Nezakonito iskanje zlata se je v Amazoniji v zadnjem času močno razpaslo, rudarji pa s svojo dejavnostjo tudi krčijo gozdove in zastrupljajo reke z živim srebrom.
Neumnost je, da je Amazonija del svetovne dediščine. Amazonija je brazilska, gre za brazilsko dediščino, zato jo moramo upravljati Brazilci v brazilsko korist. - Augusto Heleno Pereira
Kmetje večinoma podpirajo Bolsonarovo politiko, saj njihove organizacije že več desetletij menijo, da je površina zaščitenih območij prevelika, kar državo v razvoju, kar Brazilija je, močno omejuje pri ustvarjanju novih delovnih mest.
Krčenje deževnega gozda se seveda ni začelo šele zdaj, poteka že ves čas, a proces je bil bolj nadzorovan. Po podatkih Reutersa je od leta 1970 izginilo okoli 20 odstotkov amazonskega gozda.
Vrhunec (do letošnjega leta) je krčenje gozdov doseglo leta 2004, ko je vsako leto izginil gozd v velikosti Belgije, nato pa se je stopnja krčenja postopno zniževala in do leta 2007 padla za 75 odstotkov v primerjavi z letom 2004. Prejšnje vlade so izginjanje gozdov zaustavile z višjimi kaznimi za izkoriščanje zaščitene zemlje, na plodna tla so padle tudi mednarodne akcije, ki so opozarjale na pomembnost Amazonije. Leta 2006 so brazilske in nekatere svetovne korporacije podpisale dogovor, da ne bodo prodajale soje, ki je zrasla na zemlji, na kateri je bil prej deževni gozd.
Pred vami je besedilo o deževnem gozdu v Amazoniji iz RTV SLO (11. avgust 2019). Vaša naloga je, da besedilo preberete le enkrat! To storite čim hitreje, torej s pomočjo hitrega branja. Ko besedilo preberete, spodaj odgovorite na vprašanja. Pri tem si ne smete ponovno pomagati z besedilom. Če vprašanja ne veste, ga pustite praznega. Berite s hitrostjo, ki vam najbolj ustreza oz. si boste zapomnili največ informacij.
Kaj je hitro branje?
Hitro branje pomeni, da v kratkem času pridemo do informacij, ki so v pisni obliki. Smisel hitrega branja je osvajanje velike količine informacij v kratkem času. Pri je zelo pomembno, da informacije razumemo in jih kasneje lahko uporabimo. Velik poudarek pri hitrem branju je na tem, da se vprašamo, kaj je ključno pri določeni vsebini v kar se moramo absolutno poglobiti.
Hitro branje se od običajnega razlikuje tudi po tem, da si na začetku zavestno postavimo vprašanje, kaj naj nam ta vsebina pove. Gre tudi za določeno notranje stanje – stroka ga imenuje sproščeno koncentracijo. V njem se naravnamo na sproščeno pridobivanje informacij, ki je znanstveno dokazano bolj učinkovito. K branju pristopimo na drugačen način in ne tako, da gradimo strukturo prebranega od črke do črke in od besede do besede. Na ta način tudi hitro prepoznamo področja, ki nam niso domača in ki zahtevajo, da se jih lotimo bolj poglobljeno. To je posebej pomembno pri študiju in pri delu z velikim številom informacij.
Nasveti za hitro branje
- Če med branjem gledate malo nad tekst, boste brali hitreje. Če gledamo tekst na sredini, se namreč oči zatikajo. Ugotovite, katera je vaša najbolj optimalna višina.
- Pri branju si pomagajte s prstom. Hitreje boste brali in lažje pospeševali, če boste s pogledom sledili prstu.
- Spreminjajte hitrost branja glede na zahtevnost teksta. Lahke dele teksta preberete hitreje, zahtevnejše pa bolj počasi.
- Velja tudi, da je smiselno brati dvajset odstotkov od levega in desnega roba, saj imamo zmožnost, da preberemo tudi tiste črke ali besede, na katere nismo osredotočeni.
- Predvsem pa mora biti naš cilj, da prenehamo s subvokalizacijo – izgovarjanjem besed v svoji glavi. Pri tem namreč aktiviramo samo naš avditiven oziroma slušni spomin, vizualnega pa ne, čeprav je prav ta tisti, ki nam pomaga do veliko hitrejšega pomnjenja. Kljub temu pa je dobro, da si, vsaj pri učenju, nekatere besede še vedno povemo na glas, saj se bodo tako lažje vtisnile v naš spomin. Pomembno pa je, da je to res samo nekaj besed, saj drugače stvar izgubi smisel.
BESEDILO: V Amazoniji vsako minuto izgine za nogometno igrišče deževnega gozda.
1167 besed
V zadnjem času mediji objavljajo vse več opozoril, statističnih podatkov in satelitskih posnetkov, ki dokazujejo, da je krčenje gozdov v Amazoniji ušlo izpod vsakega nadzora. Poglejmo le sveže podatke iz letošnjega julija, ki pravijo, da je samo v omenjenem mesecu v tej ogromni pokrajini izginilo kar 2.254 kvadratnih kilometrov deževnega gozda. Po podatkih brazilskega nacionalnega inštituta za vesoljske raziskave (INPE) je bilo julija letos v primerjavi z enakim mesecem lani posekanega za 278 odstotkov več gozda, v zadnjih 12 mesecih pa se je izsekavanje tega naravnega bisera povečalo za 40 odstotkov. V Amazoniji leži največji deževni gozd na svetu, 60 odstotkov od tega je znotraj brazilskih meja.
Inštitut INPE se je zaradi teh opozoril že znašel v nemilosti Bolsonara, ki zanika podnebne spremembe, prejšnji teden pa je odstavil tudi predsednika INPE-ja Ricarda Galvaa, ki je po predsednikovih trditvah "služil določenim nevladnim organizacijam". Bolsonaro se je pred dnevi norčeval celo iz francoskega predsednika Emmanuela Macrona in nemške kanclerke Angele Merkel, ki sta ga opozorila na izginjanje gozda. "Očitno še vedno nista ugotovila, da ima Brazilija novo vodstvo. Zdaj ima država novega, cvetočega predsednika," je dejal. Na kritike na račun pretiranega krčenja gozda, kar bi lahko pripeljalo do okoljske katastrofe, odgovarja vedno enako – da je žrtev lažnive mednarodne kampanje, ki temelji na netočnih satelitskih podatkih, ki prikazujejo pretirano izginjanje gozda, piše Guardian.
"Vedeli smo, da v Amazoniji prihaja do vse večjega krčenja gozda. Čakali smo le številke, da nam razkrijejo, ali se je to krčenje povečalo malo, veliko ali je poletelo v nebo," je dejal predstavnik Greenpeacea v Braziliji Romulo Batista, ki je kritičen do predsednikove protiokoljske politike – okoljski agenciji Ibama je na primer močno zmanjšal proračun. "Ko ga človek posluša, se zdi, da prižiga zeleno luč za nezakonito in nekaznovano izsekavanje gozda. To je zelo skrb vzbujajoče," je dejal.
Namesto gozdov pašniki in njive
Deževni gozd v Braziliji sicer krčijo na dva načina – debla podirajo z buldožerji ali med dva buldožerja napeljejo verigo, ki jih podira. Les nato očistijo in prodajo ali pa zažgejo in s tem naredijo prostor za nove kmetijske površine, predvsem za pašnike za živali in polja soje.
Ponekod se pojavljajo tudi nezakoniti gozdarji, ki si nove poti utirajo s krčenjem podrasti in grmičevja, da dosežejo tista najbolj cenjena drevesa, ki jih nato prodajo na črnem trgu, opisuje novinar BBC-ja, ki si je krčenje gozda ogledal na lastne oči, vladni uradniki pa so si z njim upali govorili le na skrivaj in pod drugim imenom. Ti uradniki so namignili, da so resnične številke o izginjanju gozda morda še večje od tistih, o katerih se govori.
Bolsonarov glavni svetovalec za varnostna vprašanja, general Augusto Heleno Pereira, pa ostaja trdno na strani predsednika. Prejšnji mesec je zatrdil: "Neumnost je, da je Amazonija del svetovne dediščine. Amazonija je brazilska, gre za brazilsko dediščino, zato jo moramo upravljati Brazilci v brazilsko korist." Tako so se, kot kaže, uresničile besede prejšnjega ministra za okolje Edsona Duarteja, ki je ob prihodu Bolsonara na oblast dejal: "Videli boste, deforestacija bo poskočila v trenutku. Bojim sem, da bomo priče pravi zlati mrzlici in tekmi, kdo se bo amazonskega gozda prej polastil."
Malo kazni za prekrške in malo zaplenjenega lesa
Satelitski posnetki kažejo velike spremembe v količini podrtih dreves od januarja letos, ko se je v Brasilio preselil Bolsonaro, izsekavanje gozda pa je prav podivjalo junija in julija, ko so vsako minuto v povprečju posekali hektar gozda. Močno je padlo tudi število izrečenih kazni za okoljske prekrške in količina zaplenjenega lesa. Stopnja deforestacije je najvišja v zadnjem desetletju, saj je bilo med avgustom leta 2017 in julijem lani uničenih 7.900 kvadratnih kilometrov deževnega gozda, kar je območje, veliko za pet Londonov. Največ gozda je v tem obdobju izginilo v zveznih državah Mato Grosso in Pará – 13,7 odstotka v primerjavi z lanskim letom.
Drevesa skladiščijo ogljik
Brazilija je devica, ki se je želi dotikati vsak tuji perverznež. - Brazilski predsednik Jair Bolsonaro
Zakaj je vse to pomembno? V gozdovih, v milijonih in milijonih dreves, se skladiščijo ogromne količine ogljika, ki so se kopičile v več sto, morda več tisoč letih. Vsako leto poleg tega drevesni listi absorbirajo ogromne količine ogljikovega dioksida, ki bi bil sicer izpuščen v ozračje, s tem pa bi še prispeval k dvigu globalne temperature. Po nekaterih izračunih so drevesa v Amazoniji v obdobju med letoma 1980–2010 vsrkala takšno količino ogljikovega dioksida, ki je primerljiva z emisijami toplogrednih plinov večine izmed devetih držav, ki mejijo na ta deževni gozd. Drevesa so zato za okoljsko vzdržnost nujna. Neka študija je pokazala, da bi posaditev tisoč milijard dreves odstranila dve tretjini emisij, ki jih je v ozračje spustil človek s svojimi dejanji. A znanstveniki opozarjajo, da je še pomembneje ohraniti že obstoječe gozdove, posebej v tropskem območju.
Flora in favna v Amazoniji cvetita
Amazonski gozd je poleg tega največja svetovna zakladnica biološke raznolikosti, saj nudi dom kar desetini vseh živalskih in rastlinskih vrst na Zemlji, dodaja BBC. Pa ne le to – v Amazoniji živi tudi milijon pripadnikov različnih staroselskih skupnosti, ki brez dreves ne morejo preživeti. Po brazilskem zakonu iz leta 1965 morajo lastniki zemlje v Amazoniji določen odstotek površine nameniti gozdu.
Vse večja težava postaja tudi porast rudarjenja, tudi nezakonitega. Konec julija je tako v odmaknjen in zaščiten rezervat staroselcev na severu Brazilije vdrlo več deset nezakonitih lovcev na zlato in zabodlo enega izmed vodij skupnosti. Bolsonaro je namreč obljubil, da bo nekatera zaščitena območja odprl za rudarjenje, saj je prepričan, da so območja, na katerih živijo staroselci, "prevelika glede na številčnost ljudi". Pred časom je tudi dejal, da bo poskrbel za boljšo integracijo staroselcev v družbo, in se vprašal o smiselnosti ohranjanja njihovih rezervatov.
To je bil prvi nasilni vdor v kako staroselsko skupnost v zvezno državo Amapa, potem ko so oblasti pred 30 leti jasno označile meje njihovih rezervatov. Nezakonito iskanje zlata se je v Amazoniji v zadnjem času močno razpaslo, rudarji pa s svojo dejavnostjo tudi krčijo gozdove in zastrupljajo reke z živim srebrom.
Neumnost je, da je Amazonija del svetovne dediščine. Amazonija je brazilska, gre za brazilsko dediščino, zato jo moramo upravljati Brazilci v brazilsko korist. - Augusto Heleno Pereira
Kmetje večinoma podpirajo Bolsonarovo politiko, saj njihove organizacije že več desetletij menijo, da je površina zaščitenih območij prevelika, kar državo v razvoju, kar Brazilija je, močno omejuje pri ustvarjanju novih delovnih mest.
Krčenje deževnega gozda se seveda ni začelo šele zdaj, poteka že ves čas, a proces je bil bolj nadzorovan. Po podatkih Reutersa je od leta 1970 izginilo okoli 20 odstotkov amazonskega gozda.
Vrhunec (do letošnjega leta) je krčenje gozdov doseglo leta 2004, ko je vsako leto izginil gozd v velikosti Belgije, nato pa se je stopnja krčenja postopno zniževala in do leta 2007 padla za 75 odstotkov v primerjavi z letom 2004. Prejšnje vlade so izginjanje gozdov zaustavile z višjimi kaznimi za izkoriščanje zaščitene zemlje, na plodna tla so padle tudi mednarodne akcije, ki so opozarjale na pomembnost Amazonije. Leta 2006 so brazilske in nekatere svetovne korporacije podpisale dogovor, da ne bodo prodajale soje, ki je zrasla na zemlji, na kateri je bil prej deževni gozd.
Vprašanja o prebranem besedilu:
- V juliju je izginilo ________ kvadratnih kilometrov deževnega gozda.
- 2000
- 3254
- 2254
- 1000
- V Amazoniji leži največji deževni gozd na svetu. DA NE
- Deževni gozd v Braziliji krčijo na dva načina. Naštejte ju.
- Augusto Heleno Pereira je Bolsonarov glavni svetovalec za družbena vprašanja. DA NE
- Vsako minuto v povprečju posekajo _____________ gozda.
- Kater element kopičijo drevesa? _________________
- Zakaj so drevesa nujna za okoljsko vzdržnost (kaj drevesa absorbirajo)? _____________________
- Amazonski gozd je dom kar 20 % vseh živalskih in rastlinskih vrst na Zemlji. DA NE
- Katera prepovedana dejavnosti v Amozoniji se je v zadnjem času zelo razširila? _______________________________
- Od leta 1970 je izginilo okoli ______ amazonskega gozda.
- 40 %
- 15 %
- 20 %
- 10 %
- V katerem letu je krčenje Amazonskega deževnega gozda doseglo vrhunec? __________________
SOBOTNA UGANKA
Prejšnji teden ste odlično odgovorili na zastavljeno vprašanje, zato smo danes pripravili 5 kratkih logičnih ugank.
Odgovore nam pošljite na:
dca@dca-ljubljana.org
Veliko zabave ob reševanju.
1. Rumena brisača mi je padla v rdeče morje. Kakšna je zdaj moja brisača?( MOKRA ali SLANA)
2. V katerem primeru je dva plus enajst enako ena? (PRI URI)
3. Na katero vprašanje ne morete odgovoriti z DA? (ALI SPIŠ?)
4.Na ribolov so odšli: dva očeta in dva sinova. Vsak je ujel natanko eno ribo, vendar so bile na koncu ujete samo tri ribe.
Ali je to možno? (Na ribolov so odšli dedek,oče in vnuk)
5.Dva prijatelja igrata tenis. Igrata 5 setov zapored in oba zmagata 3 sete. Kako je to mogoče? (igrata na različnih tekmah ali igrata v dvojicah)
Odgovore nam pošljite na:
dca@dca-ljubljana.org
Veliko zabave ob reševanju.
1. Rumena brisača mi je padla v rdeče morje. Kakšna je zdaj moja brisača?( MOKRA ali SLANA)
2. V katerem primeru je dva plus enajst enako ena? (PRI URI)
3. Na katero vprašanje ne morete odgovoriti z DA? (ALI SPIŠ?)
4.Na ribolov so odšli: dva očeta in dva sinova. Vsak je ujel natanko eno ribo, vendar so bile na koncu ujete samo tri ribe.
Ali je to možno? (Na ribolov so odšli dedek,oče in vnuk)
5.Dva prijatelja igrata tenis. Igrata 5 setov zapored in oba zmagata 3 sete. Kako je to mogoče? (igrata na različnih tekmah ali igrata v dvojicah)
NADALJUJ ZGODBO
Prostovoljka Živa vam je pripravila spodnjo zgodbico. Nadaljujte zgodbo in jo naslovite. Veliko ustvarjalnosti in zabave pri pisanju.
Zapisane zgodbice nam lahko pošljete na mail gosposvetska@dca-ljubljana.org, jih bomo objavili.
Drava, Sava in Soča so bile sestre. Nekega dne so se zmenile, da bodo naredile tekmovanje …
________________________________________
Vsako leto se srečajo na pikniku, vsakokrat pri drugi. Ker so vse starejše, se prigode tudi ponavljajo. Letošnje leto je prav posebno, tudi kar zadeva temo pogovora. Poskusile so najprej s politično situacijo, pa niso prišle do zaključka. Zedinile so se, da bodo naredile neke vrste tekmovanje o svojem poreklu, kaj vse doživljajo v življenju, katera ima več izkušenj.
Začela je najstarejša, Drava, ki trdi, da je njeno življenje zelo težko; teče skozi štiri države in je deležna številnih vplivov na njeno oblikovanje, različnega obnašanja ljudi teh držav in razumevanja zaščite okolja, izkoriščanja v ekonomske namene. Na njej je zgrajenih več elektrarn, stisnjena je ponekod v soteske, kjer jo mučijo z dvigovanjem in spuščanjem zapornic itd.
Vse tri – Sava ima namreč tudi polsestro, Savo Dolinko – se čudijo, kako vse to zmore. Vendar Sava pravi: »Res, Drava je reka, ki dolgo teče po nekdanjem in sedanjem slovenskem ozemlju. Sem pa tudi sama izkoriščana v namene pridobivanja električne energije. Na koncu poti sem vsa umazana, izmučena, povsem spremenjena. Na moji poti se mi postopno pridružujejo številni večji ali manjši pritoki, zaradi katerih moram pogosto sprejemati kompromise.«
Soča, ki teče po svoji strugi skoraj ves čas le v eni državi in je najkrajša, se ne more pohvaliti niti z dolžino niti z umazano industrijo. Je najčistejša, nudi veliko užitkov domačim in tujim turistom, je poznana v tujini bolj kot ostali dve sestri.
Na koncu bi si morale postaviti mesta kot na zmagovalnem odru, pa so pametno ugotovile: »Vse tri smo lepe, koristne, a vse tri žalostno končamo v morju, kjer se zlijemo z drugimi vodami, postanemo le del različnih izkušenj, odložimo svoja bremena, a hkrati izgubimo svojo identiteto. Potočile bi kakšno solzo, a se v morju to ne bi videlo!«
Vera
__________________________________
TRI SESTRE
Drava, Sava in Soča so bile sestre. Nekega dne so se zmenile, da bodo naredile tekmovanje, katera bo prej prišla do morja. O tem pripoveduje pravljica: »Zvečer sta Sava in Soča zaspali. Drava pa se je potuhnila in potiho začela teči naprej. Ko se je Sava zjutraj prebudila, je opazila, da se Drava že vali proti morju. Zato se je tudi sama jezno spustila v uren tek. Nazadnje se je prebudila Soča. Ko je videla, da sta jo sestri prevarali, je s silovito močjo predrla gorske stene, se srdito zagnala skozi skalnate soteske in prva prispela v morje. In tako je še danes: Drava se vali tiho in potuhnjeno, bistra Sava se z močnim tokom zaganja naprej in obe napajata Črno morje, Soča pa urno bobni skozi ozke skalnate struge posoških gora v Jadransko morje. Od tod narodni pregovor: Drava se je po dolini vdrla, Sava je vodo po ravnini vsula, Soča se pa proti jugu suče.«
Z rezultatom pa nobena ni bila posebno zadovoljna in začele so se prepirati, katera je lepša. Za razsodnike so poklicale pesnike.
Prva je pela Aleksandra Kocmut-Kerstin, Savi je izlila svojo dušo:
Sava je reka, izvira iz rane,
globoko v živo zemljó izkopane.
Jaz sem kamenček v produ njenem,
v produ njenem gluhonemem.
Drugi (Anton Aškerc) je Dravo uporabil le za kraj dogajanja:
Na nebu ščip plava,
šumi, šumi Drava …
Tretji (Simon Gregorčič) je ljubljeno Sočo in njeno lepoto počastil s pesmijo, ki jo vsi poznamo:
Krasna si, bistra hči planin,
brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin,
nevihte temne srd ne moti.
Katera je torej zmagala? Lepe so reke, lepe so pesmi.
Darinka
Zapisane zgodbice nam lahko pošljete na mail gosposvetska@dca-ljubljana.org, jih bomo objavili.
Drava, Sava in Soča so bile sestre. Nekega dne so se zmenile, da bodo naredile tekmovanje …
________________________________________
Vsako leto se srečajo na pikniku, vsakokrat pri drugi. Ker so vse starejše, se prigode tudi ponavljajo. Letošnje leto je prav posebno, tudi kar zadeva temo pogovora. Poskusile so najprej s politično situacijo, pa niso prišle do zaključka. Zedinile so se, da bodo naredile neke vrste tekmovanje o svojem poreklu, kaj vse doživljajo v življenju, katera ima več izkušenj.
Začela je najstarejša, Drava, ki trdi, da je njeno življenje zelo težko; teče skozi štiri države in je deležna številnih vplivov na njeno oblikovanje, različnega obnašanja ljudi teh držav in razumevanja zaščite okolja, izkoriščanja v ekonomske namene. Na njej je zgrajenih več elektrarn, stisnjena je ponekod v soteske, kjer jo mučijo z dvigovanjem in spuščanjem zapornic itd.
Vse tri – Sava ima namreč tudi polsestro, Savo Dolinko – se čudijo, kako vse to zmore. Vendar Sava pravi: »Res, Drava je reka, ki dolgo teče po nekdanjem in sedanjem slovenskem ozemlju. Sem pa tudi sama izkoriščana v namene pridobivanja električne energije. Na koncu poti sem vsa umazana, izmučena, povsem spremenjena. Na moji poti se mi postopno pridružujejo številni večji ali manjši pritoki, zaradi katerih moram pogosto sprejemati kompromise.«
Soča, ki teče po svoji strugi skoraj ves čas le v eni državi in je najkrajša, se ne more pohvaliti niti z dolžino niti z umazano industrijo. Je najčistejša, nudi veliko užitkov domačim in tujim turistom, je poznana v tujini bolj kot ostali dve sestri.
Na koncu bi si morale postaviti mesta kot na zmagovalnem odru, pa so pametno ugotovile: »Vse tri smo lepe, koristne, a vse tri žalostno končamo v morju, kjer se zlijemo z drugimi vodami, postanemo le del različnih izkušenj, odložimo svoja bremena, a hkrati izgubimo svojo identiteto. Potočile bi kakšno solzo, a se v morju to ne bi videlo!«
Vera
__________________________________
TRI SESTRE
Drava, Sava in Soča so bile sestre. Nekega dne so se zmenile, da bodo naredile tekmovanje, katera bo prej prišla do morja. O tem pripoveduje pravljica: »Zvečer sta Sava in Soča zaspali. Drava pa se je potuhnila in potiho začela teči naprej. Ko se je Sava zjutraj prebudila, je opazila, da se Drava že vali proti morju. Zato se je tudi sama jezno spustila v uren tek. Nazadnje se je prebudila Soča. Ko je videla, da sta jo sestri prevarali, je s silovito močjo predrla gorske stene, se srdito zagnala skozi skalnate soteske in prva prispela v morje. In tako je še danes: Drava se vali tiho in potuhnjeno, bistra Sava se z močnim tokom zaganja naprej in obe napajata Črno morje, Soča pa urno bobni skozi ozke skalnate struge posoških gora v Jadransko morje. Od tod narodni pregovor: Drava se je po dolini vdrla, Sava je vodo po ravnini vsula, Soča se pa proti jugu suče.«
Z rezultatom pa nobena ni bila posebno zadovoljna in začele so se prepirati, katera je lepša. Za razsodnike so poklicale pesnike.
Prva je pela Aleksandra Kocmut-Kerstin, Savi je izlila svojo dušo:
Sava je reka, izvira iz rane,
globoko v živo zemljó izkopane.
Jaz sem kamenček v produ njenem,
v produ njenem gluhonemem.
Drugi (Anton Aškerc) je Dravo uporabil le za kraj dogajanja:
Na nebu ščip plava,
šumi, šumi Drava …
Tretji (Simon Gregorčič) je ljubljeno Sočo in njeno lepoto počastil s pesmijo, ki jo vsi poznamo:
Krasna si, bistra hči planin,
brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin,
nevihte temne srd ne moti.
Katera je torej zmagala? Lepe so reke, lepe so pesmi.
Darinka
NADALJUJ ZGODBO
Dopolnite zgodbo; prostovoljka Živa vam je pripravila začetek in dva odlomka iz sredine. Veliko ustvarjalnosti in zabave pri pisanju.
Zapisane zgodbice nam lahko pošljete na mail gosposvetska@dca-ljubljana.org, jih bomo objavili.
Nekega zimskega večera sem štirim starejšim gospem pomagal avto spraviti iz kupa snega ob cesti. Ponudile so mi plačilo, pa sem ga zavrnil. Nato so me vprašale, kako mi je ime in kam hodim v šolo. Povedal sem jim in na dogodek pozabil …
In tako sem na smrt prestrašen sedel pred ravnateljevo pisarno, pojma nisem imel, kaj sem ušpičil. Mimo je prišla tajnica in rekla: »O, o tebi sem pa slišala! Ravnatelj bo vsak hip tukaj.«
Obisk ravnateljeve pisarne me je dobesedno šokiral.
Zapisane zgodbice nam lahko pošljete na mail gosposvetska@dca-ljubljana.org, jih bomo objavili.
Nekega zimskega večera sem štirim starejšim gospem pomagal avto spraviti iz kupa snega ob cesti. Ponudile so mi plačilo, pa sem ga zavrnil. Nato so me vprašale, kako mi je ime in kam hodim v šolo. Povedal sem jim in na dogodek pozabil …
In tako sem na smrt prestrašen sedel pred ravnateljevo pisarno, pojma nisem imel, kaj sem ušpičil. Mimo je prišla tajnica in rekla: »O, o tebi sem pa slišala! Ravnatelj bo vsak hip tukaj.«
Obisk ravnateljeve pisarne me je dobesedno šokiral.
NADALJUJ ZGODBO
Navodilo: Nadaljujte spodnjo zgodbo in jo naslovite.
Gori nekje v gorah, ne ve se več, ali je bilo pri Macigoju ali Naravniku, je šivala gospodinja v senci pod drevesom in zibala otroka. Naenkrat prilomasti - pa prej ni ničesar opazila - medved …
Zapisano zgodbo pošljite na elektronski naslov: gosposvetska@dca-ljubljana.org
Navodilo: Nadaljujte spodnjo zgodbo in jo naslovite.
Gori nekje v gorah, ne ve se več, ali je bilo pri Macigoju ali Naravniku, je šivala gospodinja v senci pod drevesom in zibala otroka. Naenkrat prilomasti - pa prej ni ničesar opazila - medved …
Zapisano zgodbo pošljite na elektronski naslov: gosposvetska@dca-ljubljana.org
OBJAVLJAMO ZGODBE, KI SO JIH NAPISALE NAŠE ČLANICE, PO NAVAODILIH »NADALJUJTE SPODNJO ZGODBO IN JO NASLOVITE«.
Gori nekje v gorah, ne ve se več, ali je bilo pri Macigoju ali Naravniku, je šivala gospodinja v senci pod drevesom in zibala otroka. Naenkrat prilomasti - pa prej ni ničesar opazila - medved …
______________________________________________________
Prijazni medved
Gori nekje v gorah, ne ve se več, ali je bilo pri Macigoju ali Naravniku, je šivala gospodinja v senci pod drevesom in zibala otroka. Naenkrat prilomasti - pa prej ni ničesar opazila - medved.
Opazuje ženo in otroka v senci pod drevesom. Žalosten je. Saj nima družice, s katero bi si ustvaril družino. Ljudem je lepo, pravi. Srečajo se, se zaljubijo in zaživijo skupaj. Kaj pa mi, medvedi?
Odloči se in se odpravi na pot. V sosednjem gozdu čez kak dan sreča medvedko. Srce mu vzradosti, metuljčki se mu porajajo v trebuhu. Pa, saj sem zaljubljen, si pravi. Ugotovi, da je prav malo potrebno, da si srečen, kot gospodinja-žena, ki jo je opazoval izza drevesa.
Medvedka ga je bila vesela, odločila sta se, da si skupaj ustvarita družino.
Medved je bil odslej najsrečnejši medo daleč naokrog.
Darinka
___________________________________________________
Medved in trn v šapi
Gospodinja se je močno prestrašila. Medved se je mirni usedel zraven nje in ji pomolil desno šapo. Gospodinja ni vedela kaj naj naredi, »naj pograbi otroka in zbeži«? ali naj ostane mirna. Medved jo je utožno pogledal naravnost v oči. Gospodinja pogleda njegovo šapo, ki je bila okrvavljena in iz nje je gledal velik trn. Izpulila mu ga je. V znak zahvale jo je lepo pogledal, naredil tri prevale in odkorakal nazaj v gozd.
Danica
_______________________________________________________
Kristina
Gori nekje v gorah, ne ve se več, ali je bilo pri Macigoju ali Naravniku, je šivala gospodinja v senci pod drevesom in zibala otroka. Naenkrat prilomasti - pa prej ni ničesar opazila – medved. Kristina je kljub temu, da je bil ob njej otrok ostala mirna, ni se premaknila, le opazovala je žival. Bila je navajena , da so se v teh krajih pojavili medvedi, volkovi, lisice, a nikoli niso prišli do hiše.
Kristina je od malega živela z mamo v mali bajtici. Le v osnovno šolo je morala hoditi kar daleč v večjo sosednjo vas Štule. Bila je dobra učenka, vedaželjna, bistra in spretna. A za nadaljne šolanje ni bilo denarja. Očeta ni imela, živele sta sami z materjo. In tudi sama ni imela moža. Tako je ob prilikah prišel za težja opravila kak delavec, da je imel hrano in prenočiošče, delal nekaj časa in odšel. Tudi z Ivanom je bilo tako. Je bil pač rojen v znamenju strelca, prijeten sogovorec, še kar priden za delo a ni nikjer dolgo zdržal .S Katarino sta se zbližal, ko še ni bila polnoletna a ni trajalo dolgo.Pozneje je nekaj časa delal tudi v Štulah, se spoprijateljil še z enim dekletom in seveda odšel za vedno.
Medved je prišel že zelo blizu , samo opazoval je mamo inotroka s svojimi velikimi rjavimi očmi. Kot bi želel le pozdraviti Kristino in ji reči: tudi sama imam mladička medvedka, tam v gozdu sedaj spi. In Kristina je bila globoko v sebi prepričana, da pred njo stoji medvedka. Še bolj je bila mirna in opazovala to res veliko žival.Medvedka ju je še nekaj časa opazovala, se obrnila on odšla proti gozdu.
Ravno takrat je prišla iz hiše mama. Nagonsko je močno zakričala, kar je bilo najslabše v tistem trenutku. Medvedka se je sunkovito obrnila in začela teči proti hiši. Morda je mislila, da sta Kristina in otrok v nevarnosti ali pa kaj drugega.Kristina je vedela, da mora rešiti to situacijo.Obrnila se je. Dala materi otročička v naročje in z mirnostjo a ostro besedo dejala: takoj v hišo. Njena mama je bila sicer gospodovalna in je vedno obveljala njena a tokrat se je zavedla, da hčerka ukrepa pametneje.Zgrabila je otročička in zbežala v hišo.In zakaj ni Kristina tudi šla v hišo, tega si ni znala razložiti.Medvedka jeprišla čisto blizu nje, zarjovela je in se postavila na zadnje noge ter jo gledala. Kristina je v tem trenutku začutila, kot da se ji je ustavilo srce, kot , da ji je kri v žilah zamrznila. V tistem trenutku ji je bilo žal, da ni odšla v hišo, ko je bil še čas za to.Sedaj ni bilo več izhoda. Bila je mirna, tokrat bolj zato, ker je v bistvu otrpnila.
Mirna in napeta je čakala, ,kaj bo.Vdala se je v usodo, da je le otrok rešen.Da iz neznanega razloga ni šla v hišo, tega si tudi pozneje, ko je še po mnogih letih razmišljala o dogodku, ni znala pojasniti.Morda tudi medvedka ni vedela kaj naj stori. Kakorkoli že, ni je več pogledala, le obrnila se je in s počasnimi koraki odkorakala v gozd. Nikoli več se ni prikazala.
Mogoče je ravno ta dogodek Kristini opogumil, da je naredila to, kar si je že nekaj časa želela. Tokrat je upala materi povedati, da odhaja v mesto , kjer se bo izučila za šiviljo in delala v tekstilni tovarni.Mati je tudi tokrat začutila odločnost v njenem glasu in ni rekla ničesar. Šele kakšen teden pozneje pa je bila Kristina vesela, da je slišala materino mnenje: prav imaš, zaslužiš si svoje življenje tam, kamor te nosi srce.Srečno.
Metoda
___________________________________________________-
Medved
Kri ji zaledeni v žilah, otrpne, ne ve, kaj naj stori. V hišo ne more, ker je medved prišel iz te smeri; na drevo ne more splezati in pustiti otroka; če ga pograbi iz zbeži v gozd, jo bo medved dohitel. Tedaj pa se iz zibeli zasliši smeh in čebljanje, dete zavrisne in stegne ročice proti medvedu. In glej, medo nekaj zagodrnja in malemu v zibko položi sat medu, nato pa počasi odhlača v gozd.
Darinka
Gori nekje v gorah, ne ve se več, ali je bilo pri Macigoju ali Naravniku, je šivala gospodinja v senci pod drevesom in zibala otroka. Naenkrat prilomasti - pa prej ni ničesar opazila - medved …
______________________________________________________
Prijazni medved
Gori nekje v gorah, ne ve se več, ali je bilo pri Macigoju ali Naravniku, je šivala gospodinja v senci pod drevesom in zibala otroka. Naenkrat prilomasti - pa prej ni ničesar opazila - medved.
Opazuje ženo in otroka v senci pod drevesom. Žalosten je. Saj nima družice, s katero bi si ustvaril družino. Ljudem je lepo, pravi. Srečajo se, se zaljubijo in zaživijo skupaj. Kaj pa mi, medvedi?
Odloči se in se odpravi na pot. V sosednjem gozdu čez kak dan sreča medvedko. Srce mu vzradosti, metuljčki se mu porajajo v trebuhu. Pa, saj sem zaljubljen, si pravi. Ugotovi, da je prav malo potrebno, da si srečen, kot gospodinja-žena, ki jo je opazoval izza drevesa.
Medvedka ga je bila vesela, odločila sta se, da si skupaj ustvarita družino.
Medved je bil odslej najsrečnejši medo daleč naokrog.
Darinka
___________________________________________________
Medved in trn v šapi
Gospodinja se je močno prestrašila. Medved se je mirni usedel zraven nje in ji pomolil desno šapo. Gospodinja ni vedela kaj naj naredi, »naj pograbi otroka in zbeži«? ali naj ostane mirna. Medved jo je utožno pogledal naravnost v oči. Gospodinja pogleda njegovo šapo, ki je bila okrvavljena in iz nje je gledal velik trn. Izpulila mu ga je. V znak zahvale jo je lepo pogledal, naredil tri prevale in odkorakal nazaj v gozd.
Danica
_______________________________________________________
Kristina
Gori nekje v gorah, ne ve se več, ali je bilo pri Macigoju ali Naravniku, je šivala gospodinja v senci pod drevesom in zibala otroka. Naenkrat prilomasti - pa prej ni ničesar opazila – medved. Kristina je kljub temu, da je bil ob njej otrok ostala mirna, ni se premaknila, le opazovala je žival. Bila je navajena , da so se v teh krajih pojavili medvedi, volkovi, lisice, a nikoli niso prišli do hiše.
Kristina je od malega živela z mamo v mali bajtici. Le v osnovno šolo je morala hoditi kar daleč v večjo sosednjo vas Štule. Bila je dobra učenka, vedaželjna, bistra in spretna. A za nadaljne šolanje ni bilo denarja. Očeta ni imela, živele sta sami z materjo. In tudi sama ni imela moža. Tako je ob prilikah prišel za težja opravila kak delavec, da je imel hrano in prenočiošče, delal nekaj časa in odšel. Tudi z Ivanom je bilo tako. Je bil pač rojen v znamenju strelca, prijeten sogovorec, še kar priden za delo a ni nikjer dolgo zdržal .S Katarino sta se zbližal, ko še ni bila polnoletna a ni trajalo dolgo.Pozneje je nekaj časa delal tudi v Štulah, se spoprijateljil še z enim dekletom in seveda odšel za vedno.
Medved je prišel že zelo blizu , samo opazoval je mamo inotroka s svojimi velikimi rjavimi očmi. Kot bi želel le pozdraviti Kristino in ji reči: tudi sama imam mladička medvedka, tam v gozdu sedaj spi. In Kristina je bila globoko v sebi prepričana, da pred njo stoji medvedka. Še bolj je bila mirna in opazovala to res veliko žival.Medvedka ju je še nekaj časa opazovala, se obrnila on odšla proti gozdu.
Ravno takrat je prišla iz hiše mama. Nagonsko je močno zakričala, kar je bilo najslabše v tistem trenutku. Medvedka se je sunkovito obrnila in začela teči proti hiši. Morda je mislila, da sta Kristina in otrok v nevarnosti ali pa kaj drugega.Kristina je vedela, da mora rešiti to situacijo.Obrnila se je. Dala materi otročička v naročje in z mirnostjo a ostro besedo dejala: takoj v hišo. Njena mama je bila sicer gospodovalna in je vedno obveljala njena a tokrat se je zavedla, da hčerka ukrepa pametneje.Zgrabila je otročička in zbežala v hišo.In zakaj ni Kristina tudi šla v hišo, tega si ni znala razložiti.Medvedka jeprišla čisto blizu nje, zarjovela je in se postavila na zadnje noge ter jo gledala. Kristina je v tem trenutku začutila, kot da se ji je ustavilo srce, kot , da ji je kri v žilah zamrznila. V tistem trenutku ji je bilo žal, da ni odšla v hišo, ko je bil še čas za to.Sedaj ni bilo več izhoda. Bila je mirna, tokrat bolj zato, ker je v bistvu otrpnila.
Mirna in napeta je čakala, ,kaj bo.Vdala se je v usodo, da je le otrok rešen.Da iz neznanega razloga ni šla v hišo, tega si tudi pozneje, ko je še po mnogih letih razmišljala o dogodku, ni znala pojasniti.Morda tudi medvedka ni vedela kaj naj stori. Kakorkoli že, ni je več pogledala, le obrnila se je in s počasnimi koraki odkorakala v gozd. Nikoli več se ni prikazala.
Mogoče je ravno ta dogodek Kristini opogumil, da je naredila to, kar si je že nekaj časa želela. Tokrat je upala materi povedati, da odhaja v mesto , kjer se bo izučila za šiviljo in delala v tekstilni tovarni.Mati je tudi tokrat začutila odločnost v njenem glasu in ni rekla ničesar. Šele kakšen teden pozneje pa je bila Kristina vesela, da je slišala materino mnenje: prav imaš, zaslužiš si svoje življenje tam, kamor te nosi srce.Srečno.
Metoda
___________________________________________________-
Medved
Kri ji zaledeni v žilah, otrpne, ne ve, kaj naj stori. V hišo ne more, ker je medved prišel iz te smeri; na drevo ne more splezati in pustiti otroka; če ga pograbi iz zbeži v gozd, jo bo medved dohitel. Tedaj pa se iz zibeli zasliši smeh in čebljanje, dete zavrisne in stegne ročice proti medvedu. In glej, medo nekaj zagodrnja in malemu v zibko položi sat medu, nato pa počasi odhlača v gozd.
Darinka
Tudi tokrat nam je prostovoljka Manca pripravila zanimive vaje za urjenje spomina.
Prijetno reševanje.
Prijetno reševanje.
Prostovoljka Manca je pripravila zanimive vaje za urjenje spomina. Prijetno reševanje.
"Napišite kratko zgodbico, kjer se vse besede začnejo na isto črko".
Zapisane zgodbice nam lahko pošljete na mail gosposvetska@dca-ljubljana.org, jih bomo objavili.
OBJAVLJAMO ZGODBICE NA ISTO ČRKO,
KI JO JIH NAPISALE NAŠE ČLANICE:
Zgodbica »Pozimi«
Pozimi pogosto ponoči in podnevi piha polarni piš. Površine pomrznejo, pločniki postanejo prave pasti. Promet se premika počasi, pešci previdno podrsavajo po poledeneli podlagi, preveč je padcev in poškodb. Prva pomoč prevaža poškodovance na polikliniko.
Penzionisti pazimo in previdno prečkajmo prehode za pešce.
Majda
__________________________________________________________________
Pometem po predsobi, pa pokrijem pokrovko pri posodi. Potem poslušam pogovorno pametovanje "pametnjakovičev". Preslišim prečudne pretnje, pa primerno premlevam podatke pandemije. Pokličem prijatelje, počvekamo, pridušamo. Pamet pa prevzame posmeh. Po poteh pandemičnih protiukrepov pogumno prenašam pokorščino. Pa preživljam posebno praznjenje pameti.
Prisrčna pohvala pritiče prizadevnim
prostovoljcem pri pomoči preživelih.
Aiša
___________________________________________________________________
Petelinček Pepi prepeva po polju. Pride proti prvemu pašniku pa prepeva prelestne pesmi piščančkom. Poleg prepevanja pesmi prikupnim piščančkom prepeva pešcem po peščeni poti. Pripeljejo posebni "patroni": petelinčka Pepija pa piščančke povozijo. Petelinčkovi prijatelji pojejo petelinčku, piščančkom poslednjo pesem.
Pa prisrčen pozdrav. Pepa
Vera
__________________________________________________________________________
Sedaj se sončim s senčnikom, saj sonce sije s sinjega svoda s svojo silno svetlobo.
Svojo slabo samopodobo sem spremenila, se soočila s strahovi, solze sušila, smeh spodbudila; sedaj sem spet srečna sama s seboj, s svojim staranjem, s svojo samoto, svojimi sanjami.
Darinka
Koliko lukenj ima majica?
