|
EN LAHEK POHOD
Vodnik Franci je člane in članice DCA za petek, 18. 02. 2022, prijazno povabil na en lahek pohod na Šmarno goro. Nekaj minut pred napovedanim startom smo se zbirali v Tacnu. Skupini pohodnikov se priključiti nekaj novink in njihovo prvo opravilo je bilo fotografiranje z vodnikom. Seveda, v koronskih časih je identifikacija pomembna reč. Kot po navadi so skupino sestavljale večinoma ženske z redkimi predstavniki močnejšega spola. V vabilu na pohod jasno piše, da se lahko pohoda udeležijo le povsem zdravi udeleženci, primerno oblečeni in obuti. Kljub temu pa je moški kandidat za pohodnika že na prvi pogled odstopal od zahtev. Z belim povojem oskrbljena desnica je počivala v zanki, noge pa so tičale v buckam podobnih zimskih čevljih. Poškodovanih ne sprejemamo, se je zresnil vodnik. Ni poškodba, ampak operacija. Je že zaceljeno. Preden smo krenili, je vodnik pohodnike skrbno preštel. V skupini devetnajstih so bili štirje moški, skoraj petina, kar je redko dosežen standard. Vodnik je enega od moških pohodnikov zadolžil za kontrolo zadnjega dela kolone in že smo, dobro razpoloženi, krenili na Šmarno goro, 669 metrov visok osamelec severozahodno od Ljubljane. Na začetku smo se vzpenjali po poti, ki jo Ljubljančani dobro poznamo, a že v Spodnji kuhinji smo zavili v neznano, proti Poti svobode, ki je del krožne poti okoli Šmarne gore. Precej položna pot skozi gozd je kmalu zavila v strmo pobočje. Če bi tu kdo padel, bi zelo hitro prispel v dolino, je duhovito pripomnil pohodnik, medtem ko smo v tišini in z velikim spoštovanjem do strmine, napredovali korak za korakom po enakomerno vzpenjajoči se poti, ki so jo popestrile gladke skale in umetelno zavite korenine. Kratke postanke smo izkoristili za čudovite poglede v dolino, na Polhograjske Dolomite in na Alpe. Tanke meglice, ki jih dopoldansko sonce še ni uspelo pregnati, so ustvarile posebno romantično vzdušje. Novo listje še ni vzbrstelo, zato pa so iz zemlje pohitele prve spomladanske cvetlice, redki pljučniki in jetrniki in še posebno očarljiv črni teloh s široko odprtimi snežnobelimi cvetovi. Ta prelepa, sicer strupena rastlina, je dobila ime črni po barvi svojih (črnih) korenin. Prijetna temperatura sončnega dopoldneva, kot tudi veliko prebujenih spomladanskih rastlin je dokaz, da sonce potuje vse višje nad obzorjem, da se nad našo krajino zadržuje vsak dan malo dlje, zato pa tudi vztrajno pridobiva na svoji moči. Pot je postajala vse bolj kamnita in strma, nenadoma pa se je, tik pred nami, postavila skoraj navpično. Iz zagate smo si lahko pomagali le z oprijemanjem kovinske pletene vrvi (zajle). Naš vodnik Franci, ki je sicer vso pot hodil na čelu kolone, je zdaj pohodnike spodbujal in po potrebi tudi fizično pomagal na samem začetku jeklenice. Morda se mi je zdelo, lahko pa je tudi res, da je za kratek čas z njegovega obraza izginil značilni, večni nasmeh. Ko smo premagali najtežje dele Mazijeve poti (?), smo že mislili, da smo zmagali, a strmina je še naprej vztrajala in na nekaterih delih je bilo še najbolj varno vzpenjanje po vseh štirih. Kljub naporni poti pa vseeno ni bilo mogoče spregledati prelepih telohov, ki so nas v vse večjem številu obkrožali z vseh strani in vlivali veselje in optimizem. Vesela druščina je kmalu prispela na sedlo med Grmado in Šmarno goro, kjer smo si privoščili počitek pri kapelici, za naše napore pa smo bili bogato poplačani s pogledom na popoln orkester belih sten naših alpskih vršacev. Povzpeli smo se do cerkvice in gostilne, kjer nas je opoldansko sonce pozdravilo s še z večjim žarom. Medtem, ko smo uživali ob izbranih napitkih, so se na soncu in lahnem vetrcu posušila tudi premočena oblačila. Pred odhodom je naš vodnik poskrbel za skupinsko fotografiranje in med prepevanjem ljudske pesmi smo se gotovo pokazali v svoji najlepši podobi. Utrujenost smo odložili na vrhu, ob cerkvici, nato pa pohiteli navzdol, da bi čimprej prišli do še zadnjega dela krožne poti okoli Šmarne gore. Spuščali smo se po strmi poti proti turški kapelici, kar ni bilo enostavno zaradi velikih, zlizanih skal in debele plasti listja, ki lahko pod sabo skriva marsikatero past. Naš kolega z ranjeno roko in neprimernimi čevlji, je vse te ovire le stežka premagoval, a s pomočjo vodnika in kolegov je tudi on premagal najzahtevnejši del poti in skupaj smo se po lahki, utrjeni poti počasi spuščali proti Tacnu. Kljub vsemu je bil za nekatere pohodnike tempo skupine prepočasen, zato so se, s privoljenjem, samostojno napotili v dolino, kar je povzročilo male skrbi našemu vodniku, ki ni bil miren, dokler se ni prepričal, da so vsi pohodniki dosegli izhodiščno točko. Vseh devetnajst. Marsikdo med nami današnjega pohoda ne bi uvrstil med lahke, zato pa smo bili na koncu še toliko bolj zadovoljni s svojim dosežkom. Mala in kratkotrajna preizkušnja pohodnih zmožnosti, kot je bila današnja, je vedno dobrodošla. Še posebej ob vodniku, ki s svojim smehom, pesmijo in požrtvovalnostjo vliva zaupanje in gotovost, da bo vse dobro. Veronika Šlander |
Centri so res čudoviti, zelo rada jih obiskujem, ker sem spoznala veliko čudovitih ljudi! Res mi je lepo v DCA, veliko smeha, dobre volje - zelo lepo in kvalitetno preživljam čas, ko sem v DCA.
DCA mi daje zavetje in
sem srečna kot še nikoli. |